Med 10. junijem in 28. avgustom 2022 je v Cukrarni potekala samostojna razstava avtorice Mete Grgurevič Praskanje z zlatom. Avtorica je tokrat svojo glavno željo, v kateri združuje znanja s področja mehanike in elektrotehnike s poljem sodobne umetnosti, predstavila v pol milimetra velikem zrnu zlata. Košček zlata je rezultat večmesečnega procesa in zahtevnega dela številnih akterjev. Kot smo lahko mnogokrat brali v pustolovskih knjigah in videli v številnih vesternih, se za vsako pošteno zgodbo o iskanju zlata spodobi, da vsebuje dramatične obrate, vzpone in padce, pridobitve in ne nazadnje izgube. Tudi izluščevanje tega malega zrnca sestavlja zgodbo, v kateri pa je svojo vlogo odigral tudi Institut "Jožef Stefan".
»Dr. Gašper Tavčar, vodja Odseka za anorgansko kemijo in tehnologijo, kako je sploh prišlo do sodelovanja med avtorico razstave in inštitutom?«
»Gospa Meta Grgurevič je na IJS začela povpraševati, kdo bi ji znal pomagati pri njenem bodočem projektu pridobivanja zlata iz rabljenih mobilnih telefonov. Glede na tehnološke raziskave, s katerimi se na odseku ukvarjamo, so jo napotili name. Ideja in pristop sta bila zanimiva tudi zame. Po kratkem pogovoru sva se domenila, da ji bomo pomagali pri njenem umetniškem ustvarjanju. Konec koncev smo že raziskovali na področju recikliranja elektronskih komponent.«
»Kdo vse je bil vpet v projekt, kakšno je bilo vaše delo in kako je potekalo?«
»S strani IJS sva bila vpeta dva – Peter Frkal in jaz. Peter je izvajal poskuse po predhodnem načrtu, ki sva ga naredila skupaj.«
»Glede na to, da ste pomagali umetnici, se je vaše delo zelo razlikovalo od tistega vsakdanjega?«
»Verjetno bo presenetljivo, da bo moj odgovor ne. Na področju izluževanja zlata smo že delali, prav s takšnim kemijskim pristopom. Razlika je bila samo snemanje med pripravami na reakcije in pojasnjevanje posameznih stopenj. Do sedaj smo se prav tako že večkrat srečali s sodelovanjem pri različnih filmskih projektih, kjer so uporabili kemijo oziroma posneli različne kemijske reakcije, zato tudi snemanje ni bilo problematično.«
»Kako ste doživljali takšno sodelovanje znanosti in umetnosti? Ste tudi vi izvedeli kaj novega? Se vam zdi takšno sodelovanje pomembno in zakaj?«
»Naš Odsek za anorgansko kemijo in tehnologijo s Šolo eksperimentalne kemije na različne načine že deluje v popularizaciji znanosti v Sloveniji že vrsto let. Med drugim tako predstavlja bolj zanimive kemijske poskuse na raznih dogodkih in šolah. Po tamkajšnjem odzivu je enostavno ugotoviti, da predstavitev znanosti v javnosti manjka. Še posebej tistega dela, ki bi lahko na enostaven način vplival na javnost. Konec koncev pride velik del našega financiranja iz davkov prebivalcev Slovenije in prav je, da jim skušamo približati naše znanje in izkušnje ter jim pomagati, pa naj gre za otroke ali pa za odraslo, če hočete umetniško sfero. Po drugi strani pa sem se naučil kar nekaj novega o umetnosti. Nikoli prej nisem recimo slišal za umetniško smer, ki uporablja sisteme, ki se gibljejo ali izrabljajo svetlobne učinke za vzpostavljanje iluzije gibanja. Preplet znanosti in umetnosti je prav gotovo zanimiv. Nenazadnje smo se tekom projekta prav gotovo vsi vpleteni naučili nekaj novega in si izmenjali različna stališča.«
