slovensko (ISO Latin-1)   |   slovensko (ISO Latin-2)

Institut Jožef Stefan

PROSTOVOLJNO DODATNO POKOJNINSKO ZAVAROVANJE

Za uvod

Nov zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 106/99) uvaja dolgoročne spremembe v pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Ena izmed najpomembnejših novosti je uvedba prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja. Ta sprememba je poleg sprememenjenih pogojev za upokojevanje tako pomembna, da zadeva praktično vsakega posameznika, še posebej pa tiste, ki jih do upokojitve loči deset let in več. Zaradi podaljševanja pričakovane življenjske dobe, zmanjšanja rodnosti, staranja prebivalstva ter tudi neprimernega ravnanja z vplačili v pokojninsko blagajno v preteklosti sistem obveznega pokojninskega zavarovanja ne bo mogel več zagotavljati zadostnih sredstev za izplačevanje pokojnin v sedanjem obsegu. Zato se uvaja dodatno prostovoljno pokojninsko zavarovanje, ki ne temelji na vplačilih prispevkov vseh zavarovancev za izplačilo pokojnin vseh upokojencev, ampak na varčevanju vsakega posameznika.

Z obveznim pokojninskim zavarovanjem si bo posameznik sicer zagotovil pokojnino, ki pa bo glede na neto plačo, ki jo je prejemal v času zaposlitve, bistveno nižja. S prostovoljnim dodatnim pokojninskim zavarovanjem si bo posameznik zagotovil vsaj takšno razmerje med neto plačo in pokojninskimi prejemki, kot je to veljalo do spremenjenega zakona o pokojninskem in pokojninskem zavarovanju, torej približno 85% osnove za polno pokojninsko dobo, izračunane na dolgoletnem povprečju plač, s tem pa vsaj primeren življenjski standard v starosti.

O sistemu pokojninskega zavarovanja

Novi zakon uvaja koncept t.i. treh stebrov pokojninske reforme:

*    prvi steber  -
obvezno pokojninsko zavarovanje, kjer se izplačilo pokojnin sproti zagotavlja iz vplačanih prispevkov. Ostaja temelj pokojninskega zavarovanja. Prispevki so predpisani in imajo poseben položaj v davčnem sistemu.

*    drugi steber  -
obvezna in prostovoljna kolektivna in individualna dodatna pokojninska zavarovanja. V obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje so vključeni vsi zavarovanci, ko so do uveljavitve novega zakona imeli priznano t.i. beneficirano dobo. V prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje se lahko vključijo vsi zaposleni ali upokojenci, za to zavarovanje pa so izdelani pokojninski načrti, ki opredeljujejo vsa razmerja med zavarovanci in izvajalci zavarovanj. Ta zavarovanja se izvajajo po naložbenem načelu z vplačili na osebni račun posameznika ter z davčnimi olajšavami, ne glede na to ali premije vplačuje posameznik sam ali organizacija, kjer je zaposlen ali pa kombinirano. Višina premije je omejena navzdol, navzgor pa na ta način, da se nad določenim zneskom vplačana premija ne šteje več za davčno olajšavo.

*    tretji steber  -
individualna prostovoljna dodatna pokojninska zavarovanja po zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, kjer lahko premije vplačuje vsak, ne glede na to ali je zaposlen ali upokojenec. Premije niso omejene, vendar se kot davčna olajšava upoštevajo le v okviru 3% olajšav po zakonu o dohodnini, če pa premije plačuje delodajalec, se upoštevajo kot boniteta.

Podrobneje o drugem stebru

S prvim stebrom se zagotavlja minimalna socialna varnost za starost. Zaradi že omenjenih dejavnikov se bo pokojnina na podlagi vplačevanja prispevkov v tem stebru bistveno znižala v primerjavi s sedanjimi pokojninami in ne bo zadoščala za primeren življenjski standard v starosti.

Varčevanje v tretjem stebru je sicer že zdaj mogoče v obliki rentnih zavarovanj, ki jih izvajajo zavarovalnice, vendar zaradi minimalnih davčnih olajšav za posameznika, nič olajšav pa za delodajalca, ni zelo zanimivo. Prednost tega sistema je, da so premije neomejene, vendar je rizičnost tega zavarovanja večja.

Bistvena novost v našem sistemu pokojninskega zavarovanja je torej drugi steber. Zaposleni in delodajalci bodo morali za dodatno pokojninsko zavarovanje poskrbeti sami ter se vključiti v pokojninski načrt prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja, ki ga lahko izvajajo pokojninski skladi, oblikovani kot vzajemni pokojninski skladi ali kot specializirane pokojninske družbe. Pokojninske načrte pa lahko izvajajo tudi zavarovalnice.

Pokojninski načrt določa pogoje za pridobitev pravic iz prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja, vrsto in obseg teh pravic ter postopek za njihovo uveljavitev. Pokojninski načrt mora odobriti minister za delo, po odobritivi pa se pokojninski vpiše v poseben register. Z zakonom je prepisana vsebina pokojninskega načrta. Prostovoljno dodatno zavarovanje po pokojninskem načrtu mora kriti izplačilo dodatne starostne pokojnine, lahko pa krije tudi izplačilo predčasne starostne pokojnine za čas od pridobitve pravice do predčasne pokojnine do pridobitve pravice do pokojnine iz obveznega zavarovanja.

V drugem stebru se vplačujejo denarna sredstva na osebni račun zavarovanca na podlagi pokojninskega načrta, z namenom. da se jim ob določeni starosti zagotovijo dodatne pokojnine ali druge pravice, določene s pokojninskim načrtom. Glede na davčni status vplačil se prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje deli na dodatno zavarovanje, ki ga financira posameznik (individualno) in dodatno zavarovanje, ki ga financira delodajalec (kolektivno dodatno zavarovanje), mogoča pa je tudi kombinacija obeh.

*    Individualno zavarovanje

Pri individualnem zavarovanju je zavezanec za vplačilo premije posameznik, ki plačuje premijo v pokojninski sklad iz svoje neto plače, kjer se mu prizna olajšava do celotnega davčno določenega zneska (24 % prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz bruto plače oz. 5,844% bruto plače, vendar najmanj 3.000 SIT in največ 30.000 SIT). Lahko plačuje več, vendar se višja premija ne šteje v davčne olajšave oz. se lahko šteje v ovir 3% splošnih olajšav. Opozoriti pa je treba, da tu ne gre za davčno oprostitev, saj bo dodatna pokojnina obdavčena po zakonu o dohodnini in gre le za časovni zamik plačila dohodnine - torej vplačane premije so davčna olajšava (v predpisanih mejah) v času vplačevanja, vendar je dodatna pokojnina v času prejemanja obdavčena. Zakon o dohodnini sicer se ne določa, da bodo tako vplačane premije v celoti davčna olajšava (torej mimo že obstoječih 3% olajšav), vendar je postopek sprememb zakona v tem smislu v teku. Opozoriti je treba tudi na stroške vplačevanja premije, kot so določeni s pokojninskim načrtom. Za določeni vplačani znesek posameznika upravljalec pokojninskega sklada obračuna vstopne stroške (dejansko gre za vrsto provizije - npr. 6% plačane premije), tako da na račun posameznika ne gre celoten vplačan znesek. Zaračunajo se tudi stroški upravljanja, ki se ne zaračunavajo direktno posamezniku ampak zmanjšujejo donos v posameznem letu. Izstopni stroški pa so stroški izstopa iz pokojninskega načrta v določenem odstotku od vrednosti sredstev na računu.

*    Kolektivno zavarovanje

Vplačila po pokojninskem načrtu lahko delno ali v celoti financira delodajalec tako, da plačuje premijo v korist svojih zaposlenih, ki so vključeni v ta načrt. Da se ta vplačila štejejo v davčno olajšavo za delodajalca, mora biti v načrt vključenih najmanj 66 % vseh zaposlenih v rednem delovnem razmerju. Lahko je določeno, da del premije plačujejo delavci sami v skladu s kolektivno pogodbo, če pa to vprašanje v kolektivni pogodbi ni urejeno, se pokojninski načrt oblikuje v skladu s pogodbo med delodajalcem in zaposlenimi, ki jih predstavlja pristojni organ reprezentativnega sindikata pri delodajalcu.

*    Izvajalci pokojninskih načrtov

Pokojninski sklad se lahko oblikuje kot vzajemni pokojninski sklad ali ustanovi kot pokojninska družba.

Vzajemni pokojninski sklad je premoženje, ki se financira z vplačanimi premijami in oblikuje z upravljanjem teh sredstev, namenjeno pa je za kritje dodatnih pokojnin zavarovancev, ki so vplačevali v ta sklad. Sklad je v lasti zavarovancev, ni pravna oseba, imeti mora najmanj 1000 članov, deluje pa izključno v korist zavarovancev. Ker sklad ni pravna oseba, mora imeti upravljalca. Vzajemni pokojninski sklad je odprt ali zaprt in ima svoja pravila. Sestavni del pravil je tudi pokojninski načrt. Vzajemni pokojninski sklad lahko upravljajo zavarovalnice ali banke. Odprti sklad je tisti, ki članstva ne pogojuje z delovnim razmerjem pri istem delodajalcu in se vanj se lahko vključi vsak posameznik. Ustanovijo ga lahko banke in zavarovalnice. Zaprti pokojninski sklad je tisti, katerega člani lahko postanejo le posamezniki, ki so v delovnem razmerju pri delodajalcu, ki je ustanovitelj sklada (npr. velike gospodarske družbe; več družb, ki skupaj izpolnjujejo pogoje za veliko gospodarsko družbo; Republika Slovenija; javni zavodi (posamično ali več skupaj), ki imajo več kot 1000 zaposlenih). Ustanovitelj zaprtega sklada mora za upravljanje sklada skleniti pogodbo z upravljalcem (banko ali zavarovalnico).

Pokojninski sklad se lahko oblikuje kot pokojninska družba, ki je pravna oseba in izvaja pokojninske načrte. Pokojninska družba mora imeti vsaj 15.000 zavarovancev in mora biti oblikovana kot delniška družba. Pravzaprav je to zavarovalnica, ki je specializirana za dodatna pokojninska zavarovanja.

*    Donos

Pri prostovoljnem dodatnem pokojninskem zavarovanju posameznik sam prevzema naložbeno tveganje z zajamčenim donosom na vplačano čisto premijo (premija brez vstopnih stroškov). Zajamčeni donos mora biti izrazen z letno stopnjo donosnosti, ki ne sme biti nižja od 40% povprečne letne obrestne mere na državne vrednostne papirje z dospelostjo nad enim letom. Pravila za izračun povprečnega donosa državnih vrednostnih papirjev določi minister za finance. Upravljalec pokojninskega sklada mora vsak mesec izračunati donos za zadnjih 12 mesecev. Če je dejanski donos višji od zajamčenega donosa, opredeljenega v pokojninskem načrtu, mora upravljalec razliko oblikovati kot rezervacijo. Ta rezervacija se lahko krije le za pokritje primerov, ko je dejanski donos nižji od zajamčenega. Če pa rezervacije te razlike ne pokrivajo, mora upravljalec iz lastnih sredstev pokriti razliko do zajamčenega donosa. V času varčevanja ni nobenega zavarovanja za sredstva na računu, ni jamčevanja države, izvajalec načrta jamči sam.

*    Izplačevanje dodatne pokojnine

Zavarovanec prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja pridobi pravico do dodatne starostne pokojnine, če je dopolnil starost 58 let, uveljavil pravico do pokojnine iz obveznega zavarovanja ter je bil najmanj 10 let vključen v prostovoljno dodatno zavarovanje. Dodatna pokojnina se izplačuje v obliki mesečne pokojninske rente. Ne glede na pogoje za pridobitev dodatne starostne pokojnine pa lahko zavarovanec, ki ni več vključen v obvezno zavarovanje, pridobi pravico do predčasne dodatne starostne pokojnine, če je bil vključen v prostovojno dodatno zavarovanje najmanj 15 let, je dopolnil 53 let starosti in je vključen v prostovoljno dodatno zavarovanje po pokojninskem načrtu, ki zagotavlja pravico do predčasne dodatne starostne pokojnine. Do dodatne invalidske ali družinske pokojnine je upravičen le zavarovanec, ki je vključen v pokojninski načrt, ki krije takšna izplačila.

Če zavarovanec umre v času vplačevanja premij, zavarovanje preneha, pravico do privarčevane vrednosti (brez stroškov) pa ima tista oseba, ki je navedena v zavarovalni polici oz. dediči zavarovanca, če v polici ni naveden upravičenec. Če zavarovanec umre med prejemanjem rente, se renta preneha izplačevati, upravičenec oz. dediči pa niso upravičeni do ničesar. Dedovanje je mogoče le v času varčevanja.

Kaj storiti?

Glede na demografske trende bodo finančne obremenitve prihodnjih generacij za zagotavljanje ustreznega življenjskega standarda v starosti vedno hujše. Sistem obveznega pokojninskega zavarovanja, kot ga poznamo, sam ne zadostuje za zagotavljanje ustreznih sredstev. Zato za tiste, ki živijo večinoma le od svoje plače, vključitev v dodatno pokojninsko zavarovanje ni vprašanje. Izbira načina pa je seveda odvisna od posameznika, pa tudi od delodajalcev ter sindikatov. Glede na davčne olajšave, ki jih po zakonu država, je za delodajalce in delavce najbolj zanimiv pristop h kolektivnemu dodatnemu zavarovanju. Seveda morajo biti zato izpolnjeni določeni pogoji (vključiti se mora vsaj 66 % zaposlenih pri delodajalcu, delodajalec financira vsaj del dodatnega zavarovanja), po drugi strani pa delodajalci v tem primeru povečujejo direktne stroške dela.

Vsak posameznik se lahko vključi v odprte vzajemne pokojninske sklade, ne glede na zaposlitev in s tem tudi ni vezan na pokojninski načrt svojega delodajalca.

Institut kot javni raziskovalni zavod je neprofitna organizacija in ne plačuje davka na dobiček. Iz tega vidika izgleda, da interes instituta kot delodajalca seveda ni v tem, da financira prostovljno dodatno pokojninsko zavarovanje. Poleg tega bi si institut za takšno financiranje moral zagotoviti se dodatne vire, k temu bi morala dati soglasje tudi Vlada RS, saj bi se takšno financiranje moralo izraziti tudi v finančnem načrtu instituta.

Glede izvajanja prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja v javnih raziskovalnih zavodih se niti Vlada RS niti SVIZ kot reprezentativni sindikat za področje raziskovalne dejavnosti še nista opredelila. Najbrž bi bilo dobro urediti ta vprašanja kar v kolektivni pogodbi, seveda na način, ki ne bi slabil finančnega stanja javnih raziskovalnih zavodov ter posegal v sredstva, ki so namenjena raziskovalnemu delu.

Ne glede na odprta vprašanja pa bi bilo mogoče uveljaviti kolektivno prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje tudi na institutu. Na predstavitvah pokojninskih načrtov je namreč mogoče ugotoviti, da se javni zavodi že vključujo v kolektivno dodatno zavarovanje. Sam način je odvisen od dogovora med delodajalcem in reprezentativnim sindikatom.

Marko Burnik, sekretar instituta

Pri pripravi sestavka sem uporabil:

html pripravljen 7.11.2000, dgc